Od čajev z vinom do paracetamola: kako smo zdravili prehlad nekoč in danes
V srednjem veku, obdobju, zaznamovanem z epidemijami, lakoto in medicinsko nevednostjo, so se ljudje z boleznimi spopadali na podlagi tradicije, ljudskih prepričanj in vere. Tudi prehlad, čeprav precej manj nevaren od kuge, je predstavljal izziv. Danes vemo, da gre za virusno okužbo, ki v večini primerov mine brez večjih zapletov, a nekoč so jo razumeli povsem drugače.
V srednjeveški Evropi so zdravniki verjeli v teorijo štirih telesnih tekočin – krvi, črnega žolča, rumenega žolča in sluzi – ki so morale biti v ravnovesju za ohranjanje zdravja. Prehlad so povezovali predvsem s presežkom sluzi, ki naj bi se okrepila v hladnem vremenu. V tej logiki je bila bolezen odraz porušenega notranjega ravnovesja in vpliva zunanjih "slabih vetrov".
Zdravljenje je temeljilo na zeliščih, toplih napitkih in molitvi. Ljudje so pili čaje iz kamilice, timijana in žajblja, pogosto z dodatkom kuhanega vina, klinčkov ali cimeta. Zdravilni napitki so bili namenjeni ogrevanju telesa in "izsušitvi" sluzi. Zelišča so nosili tudi v vrečkah okoli vratu, v prepričanju, da odganjajo bolezenske duhove ali nalezljive vonjave.
Današnja medicina temelji na znanju o virusih in imunskem sistemu. Znanstveno je potrjeno, da antibiotiki pri prehladu niso učinkoviti, saj ne delujejo na viruse. Priporoča se počitek, pitje tekočine, zračenje prostorov in spiranje nosu s fiziološko raztopino. Za blaženje simptomov pomagajo zdravila, kot so paracetamol ali ibuprofen, medtem ko se nosni dekongestivi uporabljajo previdno in le kratek čas.
Pri otrocih so pravila še strožja – veliko zdravil je treba uporabljati le po posvetu z zdravnikom. Bistveno sporočilo ostaja: prehlad potrebuje čas. Tako nekoč kot danes si lahko človek pomaga z domačo nego in opazovanjem telesa, le da danes to počnemo z več znanja in manj vraževerja. Razlika je predvsem v tem, da izhajamo iz mikrobiologije in ne več iz teorije sokov in naravnih elementov.