Iran je prepoved sprehajanja psov razširil na več mest po državi
V številnih muslimanskih skupnostih velja, da so psi nečiste živali, kar pomembno vpliva na odnos do teh živali v vsakdanjem življenju. Vendar ta predstava nima temelja v temeljnem islamskem besedilu – Koranu, temveč izhaja predvsem iz interpretacij ustnega izročila, zgodovinskih okoliščin in kulturne prakse, ki se je skozi stoletja razširila tudi zunaj muslimanskega sveta.
V Koranu psi niso nikjer prepovedani. Nasprotno, v suri Al-Kahf je omenjen pes, ki je spremljal skupino mladeničev v votlini. Ta pes ni označen kot nezaželen, kar nekateri sodobni islamski učenjaki uporabljajo kot dokaz, da predsodki do psov nimajo neposredne verske osnove.
Predsodki o nečistosti psov izhajajo predvsem iz hadisov – izročil o besedah in dejanjih preroka Mohameda. Nekateri hadisi navajajo, da angeli ne vstopajo v hiše, kjer so psi, drugi omenjajo potrebo po posebnem čiščenju posod ali celo pozive k uničenju psov. Pravniške šole so te vire razlagale različno. Maliki šola je bolj strpna in dopušča prisotnost psov, šafi’i in hanbali pa zavzemajo strožji pristop.
V vsakdanji govorici je izraz "pes" v mnogih muslimanskih okoljih postal težka žaljivka. Uporablja se za razčlovečenje in zaničevanje, kar dodatno utrjuje predsodke. Vendar to ni omejeno zgolj na verske okvire.
Zaradi stoletne osmanske prisotnosti na Balkanu se je podobna miselnost razširila tudi v neislamske skupnosti, kjer se pes pogosto obravnava kot zunanja, delovna žival. Predvsem na podeželju pes ni član družine, temveč čuvaj dvorišča. Tovrstna praksa se pogosto prenaša kulturno, ne versko.
Primer Irana kaže, kako lahko predsodki do psov postanejo tudi politično vprašanje. Tam so v začetku junija prepoved sprehajanja psov v javnosti razširili na več mest. Čeprav uradno sklicujoč se na javni red, gre tudi za izraz kulturnega boja proti zahodnemu vplivu. V Iranu so psi po islamski revoluciji leta 1979 ostali simbol domnevno tujih vrednot. Verski voditelji so lastništvo psov že večkrat javno obsodili, čeprav prepoved ni zakonsko določena.
Kljub omejitvam pa zlasti v urbanih okoljih, kot je Teheran, vse več mladih psov ne dojema kot grožnjo, temveč kot izraz osebne svobode. Številni se zanje odločajo kljub prepovedim in omejitvam, kar se pogosto razume tudi kot tih upor proti konservativnim oblastem. Tako psi v nekaterih okoljih postajajo ne le hišni ljubljenčki, temveč simbol družbene spremembe.