Liffe: Film Pošast zgodba o nasilju med vrstniki s treh perspektiv

Film se prične s prizorom požara, ki izbruhne v eni izmed stolpnic v japonskem mestu. Mati samohranilka Saori in njen sin Minato z daljave opazujeta dogajanje. Vendar se deček kmalu zatem začne vesti nenavadno in iz šole pride užaljen, ker naj bi ga učitelj Hori zmerjal in udaril. O gospodu Horiju se sicer vse bolj širijo slabe govorice, ker naj bi v prostem času zahajal v zanikrn plesni bar. Materi se zdi očitno, da je nekaj hudo narobe in da je učitelj odgovoren za incident, zato se odpravi poiskat odgovore v šolo.

Tam udari ob zid nenavadnega obnašanja in izogibanja iskrenemu pogovoru. Ko je stisnjen v kot, Hori vendarle izdavi, da je Minato tisti, ki je nasilnik - spravljal naj bi se na sošolca Jorija. Saori se sedaj znajde pred dvojno oviro - na eni strani ne more izvleči ničesar iz svojega najstnika, še bolj brezploden je njen spopad z inštitucijo.

Film v nadaljevanju zamenja perspektivo in iste dogodke prikaže s Horijeve, na koncu pa še z Minatove perspektive ter v zgodbo dodaja vedno nove podrobnosti. V Horijevem poglavju v ospredje stopi tema institucionalne strahopetnosti in sistemskega prikrivanja nepravilnosti, Minatovo poglavje pa je intimna zgodba o nežnem prijateljstvu, ki mu grozi, da ga bodo napadi in posmeh vrstnikov zatrli v kali.

V pogovoru po projekciji je Marjanovič Umek med drugim opozorila, da je, kadar so vpleteni samo otroci, pomembno, da so strokovne obravnave deležni oboji - tako žrtve kot nasilneži. Otroci ali mladostniki, ki so nasilni, namreč ne bodo prenehali z nasiljem, če se z njimi ne bodo ukvarjali. Potrebno jih je socializirati in jih narediti občutljive za to, da razumejo različnosti in drugačnosti, zaradi katerih običajno prihaja do nasilja.

Erjavec je ob tem opozorila, da je treba ločiti med nasiljem in običajnimi razvojnimi konflikti. Za slednje je po njenih besedah zaželeno, da jih otroci rešujejo kar se da samostojno oziroma s pomočjo odraslih, ki so v šoli. Če pride do nasilja, pa je seveda obvezno vključiti starše.

Izpostavila je pomembnost skupnostnega pristopa v takšnih situacijah in ne v prvi vrsti ukvarjanja z žrtvijo in storilcem. Vsi ostali v takšni situaciji so namreč tisti, ki imajo bistveno večjo moč vplivanja na to, v katero smer se bo situacija razvila - od vrstnikov in učiteljev do vodstva šole. Kot najbolj učinkovite je poudarila preventivne pristope, usmerjene v opismenjevanje ljudi, kako naj ravnajo, preden eskalirajo situacije, kjer so razmerja moči popolnoma porušena.

Marjanovič Umek je spregovorila še o stereotipih glede nasilnežev in žrtev. Kot je poudarila, sicer obstajajo stereotipi, nimajo pa jasnega vedenja o tem oziroma ne obstaja profil nasilnega mladostnika ali mladostnice. Po njenih besedah sicer poznamo številne psihološke oziroma individualne značilnosti posameznika in na drugi strani okoljske dejavnike, ki bolj določajo, da je nekdo v svojem vedenju nasilen in drugi žrtev, a so nekateri enaki pri obojih.

Erjavec je spregovorila še o usposobljenosti učiteljev za reševanje tovrstnih situacij v slovenskih šolah. Kot je poudarila, obstajajo pisne smernice, o sistemski podpori strokovnim kadrom pa bi težko govorili.