Padalec preživel padec z višine 3.300 metrov po odpovedi vseh padal
24-letni britanski turist Mitchell Deakin je preživel padec z višine 3.300 metrov v puščavi v ameriški zvezni državi Nevada, potem ko se med skokom s padalom ni odprlo ne glavno ne rezervno padalo. Incident se je zgodil 17. septembra, ko je skupaj z inštruktorjem Jironom Arcosom Poncejem skočil z letala, ki je vzletelo z letališča Jean v okrožju Clark.
Oba sta padla s hitrostjo približno 72 kilometrov na uro. Po trku ob tla so ju v Univerzitetni medicinski center v Las Vegasu prepeljali s hudimi poškodbami. Deakin je utrpel več zlomov, med drugim medenice in reber, poškodbo ledvic ter predrtje pljuč. Inštruktor je bil v kritičnem stanju, iz bolnišnice pa je bil odpuščen 24. septembra. Na istem poletu sta bila še dva padalca, ki nesreče nista utrpela.
Zvezna uprava za letalstvo ZDA je že sprožila preiskavo, saj je odpovedalo tako glavno kot tudi rezervno padalo. Do zdaj še ni znano, kaj je povzročilo popoln tehnični izpad obeh sistemov. Medtem je Deakinova partnerica Isabel Clacher začela spletno zbiranje sredstev za kritje bolnišničnih stroškov, kjer je zbrala že več kot 18.000 britanskih funtov.
Primeri preživetja padalskih nesreč so izjemno redki. BBC je že leta 2018 raziskoval, kaj povečuje možnosti preživetja v takšnih situacijah. Eden najbolj znanih primerov je stevardesa Vesna Vulović, ki je leta 1972 preživela padec z več kot 10.000 metrov visoko po razpadu letala. Strokovnjaki pojasnjujejo, da je pri padcu brez padala ključnega pomena izbira podlage in položaj telesa v zraku.
Z vidika fizike naj bi ležanje s široko razprtimi okončinami nekoliko zmanjšalo končno hitrost padanja, medtem ko je padanje z glavo naprej bistveno nevarnejše, saj se hitrost močno poveča. Med ugodnimi podlagami za pristanek so sneg, močvirna tla ali gosto grmovje. V preteklosti so posamezniki preživeli prav zaradi pristanka v mehkejše površine, ki so ublažile udarec in zmanjšale poškodbe.