Vsakodnevne evakuacije so postale del rutine. Starejši prebivalci zapustijo svoje domove z nekaj torbami, ki jih še lahko nesejo, in se z vojaško zaščitenim vozilom odpravijo proti varnejšemu območju. Tako je dom zapustila tudi sedeminsedemdesetletna Kateryna Ischenko. Ob poti je skušala ohraniti pogum, čeprav so eksplozije prihajale vedno bliže. Govori o upanju in verovanju, da bi kraj kljub vsemu lahko dočakal mir.
Nekaj ulic stran je podobno odločitev sprejela štiriinosemdesetletna Polina Plyushchii. Strah pred droni, ki lebdeče patruljirajo nad ruševinami, jo je dokončno prepričal, da ostanek doma ni več mogoč. Opiše drobne trenutke vsakdana, ki jih je vojna izbrisala: vrt, dvorišče, korak iz hiše brez trepetanja ob vsakem zvoku.
Mesto se prazni, spomini ostajajo. Kipi, med njimi tisti Nestorja Mahna, so obdani z vrečami peska kot simbol časa, ko so ulice še brnele od življenja. Danes po njih kolesari le še nekaj ljudi, ki izmenjajo bežen pogled, skoraj kot tolažbo v mestu, prepuščenem tišini.
Podobne slike se ponavljajo tudi v sosednjih vaseh. Zhanna Puzanova in njena ostarela mama sta se vkrcali na drug konvoj. Odhod ni imel velikega spremljanja, le priznanje, da brez vode, zdravil in možnosti za preživetje ni več razloga za ostanek.
Prostovoljci in policisti, ki vodijo evakuacije, opozarjajo na stalno nevarnost. FPV droni, ki letijo tik nad tlemi, so postali najtežji izziv, saj se jim ni mogoče pravočasno izogniti. Cooperacije potekajo hitro, medtem ko eksplozije v daljavi narekujejo tempo. V enem dnevu so uspeli evakuirati dvaindvajset ljudi, kar je le majhen del prebivalcev, ki so se v zadnjih mesecih odločili za beg.
Ukrajinski vojaški vrh je sporočil, da so se razmere poslabšale po zavzetju treh lokacij s strani ruskih enot. Ukrajinske sile so se morale umakniti iz več vasi, da bi preprečile dodatne žrtve. Po besedah Oleksandra Sirskega vsaka pridobitev terena za Rusijo zahteva visoko ceno, a fronta kljub temu napreduje.
Podobne razmere so opazne tudi v Kupiansku in Pokrovsku. Meja med obrambo in umikom je vse tanjša, prebivalci pa se vse pogosteje znajdejo pred odločitvijo, da edina možnost ostane beg.
Huliaipole je danes mesto brez otrok, brez glasov, ki bi spomnili na nekdanji ritem življenja. Vojna je odnesla skoraj vse, vendar ostaja trdoživost tistih, ki še vztrajajo. Njihova zadnja bitka ni spopad na črti obrambe, temveč prizadevanje, da ohranijo spomin na kraj in upanje, da se mir nekoč vrne.
